Vse se začne s semenom. In željo, da bi iz njega nekaj zraslo. S skrbjo in pozornostjo seme kmalu vzklije iz zemlje, zraste v cvet in vzcveti. Iz njega pa v svet vstopi majhno bitje, polno vihrave radovednosti. Bitje, ki ni večje kot palec. A kljub njeni drobni podobi svet do Palčice ni nič bolj prizanesljiv. Palčica gre kmalu skozi serijo epizod, ki od nje zahtevajo, da vedno znova preizpraša svoj odnos do sveta. Potem ko jo ugrabi Krastača za ženo svojemu sinu, Palčica zbeži in pristane pri Hroščinjah, ki se norčujejo iz njenega videza. Ko nastopi zima, pa se zateče k starejši Miši, ki ji Palčica v zameno za posteljo in streho nad glavo pomaga pri hišnih opravilih. V mišjem brlogu je toplo in udobno, Palčici ne manjka nič. Ali pač.

Gre za epsko zgodbo, ki pa je v svoji eksemplarični, skorajda didaktični naravi tudi izrazito psihološka. Andersen vpeljuje različne življenjske sloge in sisteme vrednot, s katerimi prikaže, da sta pogosto "dobro" in "slabo" ali "lepo" in "grdo" le subjektivna ocena, ki utegne biti za nekoga drugega relativnega pomena. Da so nereflektirani zunanji pritiski okolice lahko breme odraščajočemu bitju ter da je izbrati zvestobo samemu sebi dejanje, ki zahteva obilico odločnosti, pokončnosti in poguma.

Predstava je primerna za otroke od 3. leta dalje.